Poletna šola - Markelo 2014

dne
Prejšnji teden smo švicali, uživali in se učili na Nizozemskem, v Markelu, na tradicionalni poletni šoli aikida pod vodstvom Wilko Vriesmana, 6. Dan Aikikai. To leto je bil gostujoči učitelj Bruno Gonzalez, 5. Dan Aikikai iz Francije.

Slednji je predstavil nam že nekoliko poznani sistem splošnega vstopa za različne napade, tako prostoročne kot z bokkenom. Po tem principu partnerja "fiksiraš" nekje na centralni liniji. To linijo potem partner, če želi uspeti z napadom, ne more ignorirati. Ko to enkrat znaš narediti, ti je lahko praktično vseeno kje na tej liniji bo točka kontakta (različni napadi). Po vstopu se postaviš za partnerjevo ramo, tako ga kontroliraš kljub temu, da morda umakne roko takoj po napadu. Po tem moraš sprejeti jasno odločitev in izpeljati akcijo (tehniko) čisto do konca.

Poleg tega je bilo veliko poudarka na delu ukeja, ki mora poskušati izenačiti situacijo, slediti gibanju torija vendar ne predvidevati gibanja vnaprej. Skratka naporno tako fizično kot psihično.

Wilkotovi treningi so imeli za osnovo občutek centra v telesu. Izhajajoč iz tega občutka smo gradili točke
linije in osi. Občutek dobimo tako, da smo zravnani in znižamo pozornost znotraj našega telesa. To moramo narediti na primerni razdalji do partnerja. Potem izberemo točko kontakta, ki pa ne sme biti komfortna za partnerja (ne smemo potiskati oziroma se naslanjati na partnerja). Gibamo se relativno na to točko, torej je ne spreminjamo in ohranjamo občutek v centru. Ko mentalno zasedemo centralno linijo in svoje telo premikamo po tej liniji mora partner neizbežno opraviti daljšo razdaljo, tako ustvarimo čas. Gibanje naenkrat postane počasneje za nas hkrati pa hitreje za partnerja. Ta občutek se lahko še ojača ko namesto linije izberemo os in tako se naš center praktično ne premika medtem ko je za partnerja gibanje izjemno hitro.
Med vadbo bokkena smo lažje vizualizirali centralno linijo, skušali smo imeti občutek ves čas v centru in med rokami. Tako smo se skušali skoncentrirati na občutek reza in ne na partnerja ali njegov bokken. Prav tako smo vadili pravilno povezavo s centrom kot uke, da smo vedno pravočasni in na pravi distanci. Tako lahko tudi reagiramo in se pravočasno umaknemo in s tem omogočimo toriju kvalitetno vadbo. Veliko materiala torej za naslednje obdobje.


Izven aikida velja omeniti, da je to bilo prvič da sva prebivala v šotoru. Kljub manjšim nevšečnostim, tako s kampom, kot opremo in tudi vremenom, pa nama je ( tudi s pomočjo najinih velenjskih prijateljev) uspelo najti neko srednjo pot in mirno preživeti teden. Lepo je bilo ponovno srečati prijatelje iz Nizozemske in skupaj konstruktivno trenirati. Kot vedno, smo tudi tokrat veliko odnesli od te izkušnje.
V Markelo se ponovno vrnemo naslednje leto. Naslednji seminarji pa hitro sledijo, Wilko bo v Ljubljani že v dobrih treh tednih. Pridružite se nam na poletni šoli v Sloveniji.

Se vidimo na tatamijih!